Bongo - blog

Bosna82 pictures SarajevoApr 23, 2009

Še vedno po Sarajevu, tokrat z novim zaletom da najdeva eno dobro zabavo. Glede na to da je  pred nama sobotna noč pričakujeva, da se bo za vsakim vogalom nekaj dogajalo. No pa se ne… očitno še ni sezona ali pa vseeno Sarajevčani raje rajajo po klubih. Teh se na srečo v najini okolici ne manjka, pravzaprav je prvi sosed hostla Cheers bar, kjer sva že skoraj stalna gosta. Prijetno opremljen in razgiban bar, dobra glasba (tudi v živo) očitno zelo priljubljena lokacija domačinov saj je nabito poln že pod večer, pa tudi globoko v noč. Tud cene pijač so zelo ugodne. Takoj zraven je še City pub in še pub ali dva, ki so sicer bili tud nabito polni sam je bilo noter bolj unc, unc… in sva se jim kar izognila. Fant na recepciji hostla nama je povedal, da je trenutno zelo priljubljen plac klub Sloga, ki je bil sicer kakih 10-15 minut peš oddaljen od hostla, sam sva se vseen odločila da mal počekirava.
Nekje ob deveth zvečer sva bla že zrihtana in se torej odpraviva do Sloge, da vidiva kaj je zdaj to. Večjih težav z iskanjem nisva imela, le ko sva prispela tja, nama nekak ni štimal in sva pred vhodom sprašvala, kje je Sloga. Tip, ki sva ga sprašvala se je samo nasmejal in rekel da stojiva pred vhodom, sam da sva mal zgodna, ker se zares začne šele tam okol polnoči, sam da si naj vseeno ogledava teren. Greva noter in prideva praktično v kinodvorano predelano v nekekšen disko, vseskupaj z dovolj mero okusa, da je bilo kjub trenutni praznini in velikosti kar prijetno. Všeč mi je prostor, ki ima več nivojev, ki deluje bolj 3D zato sva se vseen usedla in spila en drink, nato pa nazaj na baščaršijo v čevapčinico Željo, na eno porcijo čevapov za podlago, da bo lažje pit. Na poti nazaj sva še enkrat preverla utrip v Cheers-u, kjer so tud naštimal en bend sam je blo tolk polhn da se ni dal živet noter, zato sva spila eno pivo zunaj pred vrati na terasi, kjer je bilo seveda precej živahno in ker je bila tud terasa premajhna so ljudje stali kar na ulici. En tak bar se resnično manjka v Ljubljani, mogoč je Orto še najbližji temu.
Najin drugi poskus v Slogi je bil precej drugačen, dvorana je bila polna, zanimiv je blo da je bil poln tud oder, samo en del na robu odra proti dvorani je bil namenjen glasbenikom v živo, ki naj bi prišli igrat okol polnoči.  Našla sva si svoj kotiček na robu dvorane, kjer sva imela lep pregled nad dogajanjem, najbolj pa naju je čudil glasbeni izbor, saj ni bilo niti ene bosanske, ali balkanske štance… več al manj je bil mix novejših hitov in disko uspešnic iz konca 80-ih, in izbor videa na platnu za odrom, kjer se je predvajal Fashion TV in ne kakšni videospoti ali šport, kot je v navadi drugje. Lepe punce, ki se sprehajajo po modnih brveh coooll..
No, vzdržala sva do prihoda težko pričakovanih glasbenikov, ki so naj dobesedno odgnali, saj so pokvarili vzdušje… En navadn pocen bosanski bend. Mary je sicer prepoznala nek komad, da se rola tud pr nas na radijih, ampak glih to da ni blo take muske do tistga trenutka je blo faj in mogoče impresivno.
Ko sem že ravno pri muski, me je dokaj pozitivno presenetlo, da ni blo nekega bosanskega ali hrvaškega cviljenja ampak dobra muska za dobro vzdušje. Ko so naj pregnal uni bosanci na odru, sva se počas odpravla proti hostlu, kjer sva se v prijetni dnevni sobi ob poležavanju na kavču še mal družla z ostalimi gosti… To mi je pri hostlih najbolj všeč, saj tu najlažje spoznavaš ljudi iz celega sveta.

Očitno sva s seboj v Sarajevo prinesla tudi lepo poletno vreme, saj je tukaj prav krasno. Danes sva se malo nahodila po mestu, obšla ves stari center in tudi malo ven iz njega. Najprej sva seveda šla na bosanski zajtrk, da sva lahko normalno tavala okrog, s praznim želodcem to nebi šlo. Našla sva tudi tržnico malo počekirala, brez nekih hudih nakupov tokrat čeprav se mi je zdelo kar poceni, prav zraven pa je tudi obnovljena olimpijska športna dvorana, ki sva si jo šla tudi pogledat. Dvorana je bila med vojno popolnoma uničena, ampak so jo uspeli obnoviti in spet je prav lepa.
Ob dveh sva šla na organizirano turo, namen je bil da si pogledamo tunel, ki so ga med vojno izkopali pod letališčem (800m dolg), da so imeli stik z okolico in tako tudi do hrane in orožja. Peljali smo se z čipom čez celo Sarajevo in hkrati nam je šofer še razlagal dogodke med njihovo vojno. Stvari so bile res grozne v tistih časih. V hiši, kjer je bil vhod v rov smo videli tudi kratek film o vojni, vodič nam je pa zudi iz lastnih izkušenj razlagal, kako je vse skupaj potekalo. Ko sedaj gledam nazaj je bilo resnično grozovito v Sarajevu v tstih časih. Potem smo se zapeljali še po okoliških hribih, tako da smo lepo videli kakšen razgled so imeli agresorji (Srbi) na mesto, ki so ga obstreljevali. Na nekaterih fasadah se še lepo vidijo sledi obstreljevanja, nekatere hiše so še kar porušene, ampak večina pomembnih stvari je obnovljenih in mesto živi dalje. V bistvu je občutek v mestu zelo dober in sproščen. Bosanci so kar zanimivi, ni kej. Full mi je smešno, da tud če se trudim govorit po “bosansko” večino odgovarjajo nazaj v angleščini, kot bi bil iz drugega planeta. Dans bova šla še malo po mestu spit pivo ali dve,  saj je mesto  zvečer kar živahno, jutri pa dalje proti jugu.

Kot sem že omenil sva se najprej ustavila v Jajcu. Tam se je rodila naša Jugoslavija in hotela sva videti kje se je to dogajalo, sploh ker nama je bilo to mesto itak med potjo. Prvi vtisi so bili malo mešani, saj je vse skupaj zgledalo precej neurejeno in tudi ne preveč lepo, toda to je bil le prvi vtis. Očitno je ,da se ljudje v Jajcu prebujajo v smislu turizma in velik del mesta okrog dvorane Avnoj in tistih znanih slapov se ureja v lep park z barčki ob sprehajalni potki. Že zdaj se vidi, da bo prav luštno, čeprav imajo še veliko v dela. Sicer je ostali del mesta, ki je stisnjen gor v hrib bolj neurejen in nevzdrževan, tako da bo denar od turizma lahko imel precej pozitiven vpliv. V dvorani Avnoj je kao urejen muzej, ampak bi brez lastne domišljije, ko sem si predstavljal dogodke izpred 65 let bil precej razočaran.
Večji biser se skriva v reki Plivi, ki se steka v reko Vrbas iz strani Bihača, tam je namreč hidro-elektrarna in ima okrog akumulacijskega jezera urejen lep park in videti je, da se tam poleti tudi kopajo. Tam je bila namreč postavljena ena skakalnica za skoke v vodo…

Zatem sva se odpravila proti Travniku, ker sva hotela videti rojstni kraj Iva Andriča, najbolj prevajanega jugoslovanskega pisatelja, kot sva kasneje slišala je bil prevajan v 43 jezikov, kar zares ni mala stvar. Našla sva njegovo rojstno hišo in se pustila vodiču da nama je razložil Andričevo zgodovino, ki je hkrati tudi širša zgodovina cele Bosne in Travnika, saj njegova dela v večini zajemajo zgodovinske romane tega področja. Zanimivo popotovanje v zgodovino nečesa, ki je bilo včasih naše skupno. Je pa bil Andrič prijatelj Gavrila Principa, ki je zakuhal 1. svetovno vojno in bil zaradi tega zaprt v Mariboru nekaj časa.
Skupaj z vstopnico (1,5€ za oba) sva dobila še turško kavo v gostilnici spodaj in to postreženo v luštni bakreni posodici, vsak svojo malo čezvico, posodico za cukrčke in šalčko. Prijetno.

čas je bil da se odpraviva v Sarajevo in po dobri uri sva že bila na robu in v pravi popoldanski gneči. Od roba mesta do hostla sva porabila skoraj eno uro, medtem, ko bi ob kaki drugi uri mogoče rabila 10 minut. Garmin na moji Nokijo naj je pripeljal dokaj natančno, grafično je sicer kazal pravilno, le povedal je malo prehitro, tak da sem zavil eno ulico prehitro. Nič ne de, hostel sem našel takoj in lastnik hostla mi je tudi našel parkplac, čeprav so ga med mojim parkiranjem malo nadirali sosedje dol iz oken, tak da jih je mogu mal nazaj napizdit pa je bilo uredu. Sva namreč čist v središču mesta na samem robu Baščaršije. Hostel je lušten, lepo opremljen in čist, naredila sva pa že tudi prvi obhod okolice in si privoščila odlične čevapčiče. Zdej sn sicer čist uničen, sam se mi zdi da bova šla ven vsaj še na eno pivo.

Vstala sva že ob pol petih zjutraj, da bi  imela čimveč od dneva zato sva bla še oba sitna in nikakor ni zgledal kot da greva na dopust. Zraven je lonček prstavu še dež, tak da sva bla tja do Novega mesta bolj kot ne tiho. Prvo dobro znamenje se je pokazalo nekje pri Krškem ko sva še vedno v dežju zagledala veliko žarečo kroglo izpod oblakov, kako se dviga izza obzorja. Prehod meje je bil hiter in tud Zagreb sva dokaj gladko pustila za seboj. Cesta bratsva in jedinstva je bila skoraj čisto prazna ura pa taka da je sonce že močno sijalo. Glede na kislo napoved je bil to kar lep znak da bo dan lep. Po jutru se dan pozna, al kako…
Ko se enkrat odcepiš iz avtoceste dol proti Banji Luki si takoj na meji.  Tu prehod v Bosno je bil brez problemov, le okolica se je malo spremenila. Ob meji je vse nagužvano in polno trgovinic. V Bosni je vse ceneje, to je očitno že na prvi pogled, ker trgovine cvetijo v obmejnem delu. Najin prvi cilj je bil Jajce in do tam sva prišla hitro in dokaj gladko. Omejitve po Bosni so sicer dokaj smotane in skor skojs voziš 60 na uro, sam nekako kar gre.
Jajce ima nek čar, ampak bom pisal o tem malo kasneje. Zdaj je treba it malo po mestu, sva namreč že v hostlu v Sarajevu in čakajo naju nove dogodivščine in seveda čevapi za vogalom.

Prejšnji vikend smo plesal in plesal, velik smo se naučil saj so bili učitelji zelo uredu in svetovno priznane face. Na sobotni zabavi so imeli tudi svoj ples in tukaj je filmček tega plesa:

Največja uživancija v zimskem času je nedvomno bordanje. bliža se konec sezone, ki je bila letos res dobra, zato moram objaviti par svojih posnetkov.

Visarje18 pictures TarvisioJan 16, 2009